VSAK DAN NEKAJ NOVEGA

Pot VODE. Zelo pomembna pot k zdravju, vitalnosti in dolgoživosti, a nič bolj pomembna kot ostale poti mavrice. Da, voda! Ne tekočina. Voda ni enako tekočina. Vsaj pri pitju, odžejanju, hidriranju človeškega telesa (ali katerega koli bitja Narave) tega vsekakor ne moremo enačiti. Voda je edina snov, ki zares odžeja telo, njegove sisteme, celice. Ker izviramo iz Narave, se vprašajmo: »Kaj se zgodi z zastrupljenim, umazanim pretočnim jezerom, če vanj pričnemo spuščati čisto vodo?« Po vsej verjetnosti se vam je odgovor že porodil.

ZGODBA O JEZERU

Predstavljajmo si pretočno jezero. Na višji strani jezera se snovi stekajo vanj, na nižji strani jezera pa snovi odtekajo. Ne pozabimo, da ob jezeru živijo bitja, ki se veliko ne brigajo za čistočo njegove »vode«, dna, brežine in okolice – kar jim več ne služi preprosto odvržejo vanj in tudi z vodo, ki jo onesnažijo ne ravnajo nič drugače in imajo v jezera speljane manjše odtoke (ki so v bistvu pritoki za jezero). Ko jim eksperti svetujejo, da naj za večjo čistočo jezera vanj, večkrat na teden, mečejo tablete in pilule polne kemikalij in umetnih, v laboratorijih razvitih ali odkritih snovi; s tem, da nihče točno ne ve kakšne bodo dolgoročne posledice teh ravnanj. Ne eksperti, ki to promovirajo in prodajajo, ne bitja, ki to počno in prvim, z neko nedoumljivo vero, zaupajo in verjamejo. Prav tako je njegov pritok, že na oko čudna nenaravna tekočina različnih barv in tudi okusov, da o njeni vsebnosti kemičnih snovi niti ne izgubljamo besed. Pri iztoku je, tisto, kar se izceja, skoraj da ne črne barve, smrdi in sproščajo se nič kaj dišeči, raznobarvni, na oko zelo strupeni, plini. Kakšen dan se zgodi, da sploh nič ne steče ampak se mogoče skotali kakšna večja ali manjša gmota materiala in zraven zelo močno zasmrdi. Le kaj se s takšnim jezerom dogaja? Zagotovo ne buhti od življenja in po vsej verjetnosti tudi brežina in njegova okolica ni ne vem kako bleščeča in vabeča. Še tisti bolj pogumni obiskovalci kaj kmalu zbolijo in ovenijo. Vsa ta navlaka in zastrupljenost vpliva  na življenje, zdravje, vitalnost in počutje okoliških bitij.

Veliki skrbnik jezera ima počasi dovolj. Izgublja energijo, slabo se počuti, pridobiva na teži, je slabe volje,  godrnja in se jezi. Nekje od nikoder, med dnevnim sanjarjenjem, se mu porodi ideja! »Nekaj moram storiti. Ne, nekaj bom storil! Storil bom nekaj dobrega za moje jezero in njegove prebivalce!« Prva stvar, ki jo stori je, da zamenja dobavitelja pritoka. Odloči se,da bo za pritok poskrbel sam. In ta pritok je zanj najugodnejši, naraven in ni kemijsko obdelan, tretiran. V jezero začne teči čista pitna voda. Sprva se bitja, ki živijo ob jezeru čudijo, kako bi lahko takšna prozorna, brezbarvna in brez vonja, voda lahko kaj spremenila. A kaj kmalu se je to začelo dogajati. Jezero je vse bolj in bolj postajalo prozorno in čisto, izginjal je smrad. Spreminjati se je začela tudi obala, poganjala je trava, trstičje in rogoz.  Nekateri so opažali posamezne ribe in ob vodni gladini so se zopet ustavljali, sicer redko, a vendarle, ptiči. Počasi, počasi se je v jezero začelo vračati življenje. Tudi veliki skrbnik je to opazil in kaj hitro odšel pogledat na iztok, kako kaj kaže tam. Na iztoku je bilo še vedno smradeče, a dobro se je videlo, da se nesnaga izteka. »Veliko bolje je, a še ne dovolj,« si je rekel in v tistem trenutku bitjem povedal, da je onesnaževanja jezera z njihovimi umazanimi odplakami konec (s tem so se spremenile navade okoliških bitij in zaživeli so veliko bolj srečnejše in veselo; sami so se odločili, da odpadkov ne bodo več metali v jezero in ne bodo kupovali vseh neuporabnih predmetov za uporabo na kratki rok ali takšnih, ki bi kakorkoli ogrozili prihodnost jezera, njegovega življenja in življenja njegove okolice). S tem dejanjem se je stanje jezera znatno izboljšalo. Na trenutke se je začelo videti dno in ribice so plavale v jatah. Kakšna je od veselja tudi skočila nad gladino in požela poglede in začudenost  sprehajalcev, ki so se vedno bolj pogosto odločali za obisk jezera; seveda s spoštovanjem do njegove rehabilitacije (re = ponovno, habitat = življenjsko prostor => ponovna pridobitev življenjskega prostora). Ob večerih, preden je deževalo, so po dolgih letih slišali reganje žab. Ptice so se iz dneva v dan večkrat spustile na obalo, pristajale na vodni površini in se v njej igrale, okopale in osvežile. Starejši prebivalci so pogrešali rake in vidre pa kačje pastirje.

Ko si v tistih dneh prispel na območje jezera se je v zraku čutila energija življenja, ki se znova prebuja. Občutilo se je upanje po ponovni oživitvi vsega jezerskega živeža. A vse le še ni bilo tako kot naj bi bilo v naravi. Okoliška bitja so vanj še vedno metala tablete, pilule in ostale umetne snovi, ki naj bi pomagale. Eksperti so se hitro pohvalili, da je to izboljšanje živeža in čistost jezera zagotovo zaradi njihovih umetno ustvarjenih substanc. Zato so nekatera bitja še večkrat v jezero metala te nenaravne in v laboratorijih ustvarjene snovi. Posledica tega se je kaj kmalu videla na iztoku jezera, ko je kakšen dan odneslo za dobro jato mrtvih rib in tudi kakšno ptico ali dve. Veliki skrbnik jezera je po tem kmalu ugotovil, da je potrebno prenehati z uporabo vseh umetnih snovi, tablet, pilul in kar je še takšnih izmišljenih stvari, ki služijo le na kratek rok in na splošno nimajo nobene veze z življenjem, vitalnostjo in dolgoživostjo.

V jezero je tekla čista pitna voda, onesnaževanje je bilo zmanjšano na minimum ali skoraj nič in prekinili so z ekspertnim zastrupljanjem. Na iztoku se je snovi končno zopet lahko reklo voda, pa so nekatera bitja kljub temu še vedno pogrešala nekatere živalske in rastlinske vrste. Veliki skrbnik jezera se je spraševal: »Čemu?«. Ko si je dodobra ogledal jezero, mu prisluhnil in ga občutil, je spoznal, da se na dnu, v mulju še vedno zadržujejo stari grehi onesnaževanja in življenjskega stila objezerskih prebivalcev. Videlo se je do dna in na dnu se je dobro videla plast, ki je prekrivala jezersko dno. In se je ponovno vprašal: »Le kako bi lahko očistili nesnago z jezerskega dna?« In je tako, s tem vprašanjem v mislih, strmel v jezero in ga opazoval. Ni iskal odgovora in tudi ni o njem premišljeval, le bolščal je in opazoval. Ker je bil bolj topel del leta si je sezul čevlje, se usedel na skalo na obali in v jezero pomočil noge, da se malce osveži. In je tako opazoval in bolščal, pa spet bolščal in opazoval, ko je zapihal močnejši veter, ki je ustvaril vodni valj, ki ga je zmočil po hlačah tako, da je odskočil in se prebudil iz zamišljenosti. Takrat se mu je posvetilo! »Valovi bodo prebunkali jezersko dno, da bodo mulj in nečistoče nekoliko odstopile, sveža voda pa bo nesnago odnesla proti iztoku,« je bil še sam presenečen nad idejo, ki se mu je porodila. Rečeno storjeno. Poklical je veter in se z njim dogovoril za večje deževje in močnejši veter. Deževje bo do konca izpralo obalo in okolico jezera, veter pa bo ustvaril valove, ki bodo v vodi jezera ustvarili tokove, ki bodo »prevetrili« jezersko dno in sveža voda bo odnesla še preostale strupe in neizprane odplake v iztok in ven iz jezera.

Deževalo in pihalo je sedem dni in sedem noči, in to tako, da se nihče od prebivalcev jezera ni upal stopiti na plano. Le ribe so se veselile in skakale iz vode še bolj kot po navadi. Da o žabah sploh ne govorimo. Tistih sedem dni so imele zabavo kot je še ni bilo. Regljale so in kvakale, enkrat bolj usklajeno, drugič spet brez kakšnega posebnega smisla in melodije. Naslednji dan se je na vse zgodaj zjutraj še streslo. Na pomoč pri čiščenju je prišel še potres in dodatno »privzdignil« vso nesnago in strupe. Nato so se oblaki razpustili in posijalo je sonce. Jezerska bitja so imela občutek, da še nikoli ni sijalo tako močno, toplo in prijazno, da so žarki kar božali njih, njihova lica in ves živež v okolici, na in v jezeru. Bil je prečudovit dan poln radosti, novega elana, sočutja in povezanosti. Ob in v jezeru je od življenja kar vrelo. Plavale so ribe raznih vrst in velikosti, raki so se skrivali pod obalnim kamenjem, vse je zelenelo in cvetelo. Po nebu so letale ptice, kačji pastirji in čebelice so se pasle na sosednjih travniških cveticah. Bilo je rajsko.

Danes je jezero polno življenja, svetlobe, ljubezni, sočutja, sodelovanja, sobivanja. Spomin na slabe razvade počasi izginja. Še vedno vanj teče sveža pitna voda, onesnaževanja in odplak ni več in vedno znova se veliki skrbnik jezera dogovori z vetrom, za njegovo pomoč pri prevetritvi. Saj veste boljše preventiva kot kurativa (pre, vent = ventilacija = vetritev => prevetritev). Okoliška bitja so zdravi, vitalni in dolgoživi posamezniki z zavedanjem, da živijo v skupnosti. Ne samo med sabo, temveč tudi z vsem živim ob, v in na jezeru in njegovi širši okolici.

VSAKA PODOBNOST Z RESNIČNIM JE ZGOLJ NAKLJUČNA.

Zato za odžejanje naših teles uporabljajmo le in samo vodo. Uživajmo jo zjutraj, takoj ko vstanemo. Uživajmo jo vsaj 15 minut pred obrokom in vsaj 45 minut po obroku. Pijmo jo čez dan. Zelo pomembno je pitje vode pred spanjem (2 – 3 dl). Tudi vodo uživajmo z zavestjo, da odžejamo telo in zraven občutimo hvaležnost njene moči. Občutimo kako se poživljajo naše celice, organi, koža, celotno telo, kako nas voda odžeja. Voda nosi spomin. Voda je čustvo. Voda je življenje. Voda je pretočnost. Voda je tok, je električni tok.

Najboljše je piti vodo, ki ni tehnično obdelana in se ne stiska v ceveh. Zato pijmo čisto izvirsko vodo. Če te možnosti nimamo lahko uporabljamo tudi vodo iz pipe, a pozor: pred uživanjem jo pustimo vsaj nekaj časa, da se umiri, da izgubi vsaj nekaj svoje »tehničnosti«, najbolje je, da jo prekuhamo, še boljše, da jo destilirano. Kje najdemo destilirano vodo v naravi? Odgovor je dež. Vsekakor se v velikem loku izogibamo vodi v plastenkah. Zakaj? Zaradi plastike. In opustimo pitje čudnobarvnih, čudnookusnih, mehurčkastih, brezživljenskih pijač.

Pijmo vsaj 1liter vode na 22 kilogramov telesne teže na dan in tej količini dodajmo še 1 liter vode za telesno vadbo, ki jo izvajamo vsaj 30 – 45 minut. Prvim dvema potema mavrice: soncu in dihu dodajte vodo in začnite svetlobo vnašati še v notranjost telesa, saj je navsezadnje voda tekoča sončna svetloba.

Nastavljamo se soncu, zavestno dihamo, naša telesa odžejamo z vodo. Le kaj je naslednja pot mavrice, po kateri hodimo?