VSAK DAN NEKAJ NOVEGA
GOSPOD PUHI KRUHNIK
Gospod Puhi Kruhnik živi z nami dobrih 8 mesecev in se lepo razvija. Hranim ga enkrat na dan s sveže mleto polnozrnato pirino moko. In takrat dobi tudi svoj odmerek vode. Z leseno žlico ga pomešam. Svojo zadovoljnost nam kaže, ko čez noč zraste še za enkrat toliko kot ga je bilo zvečer. Se zgodi, da je tako zadovoljen, da se razbohoti čez rob kozarca in moramo potem čistiti za njim. Pa se nič ne jezimo nanj, kar naj raste! Tudi v hladilniku mu nič ne manjka. Ves srečen čepi v kozarcu in čaka na hranjenje ali uporabo. Njegov vonj je malce kiselkast, a se ga hitro navadiš in čez čas ti prav zadiši. Še bolj zadiši v sveže pečenem kruhu. Puhi Kruhnik! Nad “u” je umlaud, tako da se uradno prebere Puhi Krihnik. Umlaud nad u-jem mu pripada zaradi njegovega kislega okusa.
Ker je v naši hiši zelo pogosto dišalo po raznih sveže pečenih slaščicah, se je kdaj pa kdaj našel čas tudi za to, da smo spekli kak domač dišeč hlebček kruha. To še ni bil tisti “naš” kruh, smo pa skoraj vedno pojedli polovico še toplega. Vedno bolj sem si prizadevala, da je bil na naši mizi domač kruh. Začela sem z mešanjem drobno mlete pšenične moke in ji dodajala polnozrnato pšenično ali pirino moko, ječmenovo, konopljino, rženo ali bučno moko. Kruh je bil vedno boljši in vedno hitreje smo ga pojedli. Prevečkrat se je naš dobri kruhek znašel v naših želodčkih, sploh ker smo se zavedali, da kvas nikakor ne dela usluge našemu telesu.
Več let smo se nagibali k temu, da bi kruh izločili iz svoje prehrane ali pa vsaj zmanjšali njegov vnos. Zdaj se je vsakodnevno znašel v več naših obrokih. Zavedla sem se, da brez kruha ne bo šlo in se podala na misijo kako speči ZDRAV domač kruh. Začela sem razmišljati o tem, kako so kruh pekle naše babice in prababice. Takrat trgovin še ni bilo, zato tudi moka ni bila takšna kot danes na trgovskih policah. Ta je zmleta in zapakirana že mesece in potem čaka na polici. Včasih si z vrečo odšel do sosednjega mlina in mlinar ti je vanjo namlel moke. Kaj pa žito? Ali je pridelano vsaj z mislijo na sonaravno kmetovanje, naravi in vsemu živemu prijazno? Tisti na polici v trgovini ne vsebuje nobenih hranil in nam daje zgolj občutek sitosti. Spoznala sem, da je živa le moka pridelana v domačem okolju in zmleta v lokalnem mlinu, nepredelana in polna hranil. Odločitev je padla. Naš kruh pečemo iz takšne moke. Pot do žive moke nas je peljala čez več kot pol Slovenije do sosednje vasi. Zgolj po naključju sva se znašla na tržnici ravno na dan, ko so se predstavljali lokalni pridelovalci in spoznala našo mlinarko. Zdaj smo redni gostje v njeni trgovinici na njihovi kmetiji, kjer žito pridelajo sami in ga tudi zmeljejo v svežo, dišečo, polnovredno moko. Veste, takšna moka diši sama po sebi in oddaja opojne vonjave, ki ti pravijo, da je v njej še veliko življenja.
Ostajalo je še vprašanje vzhajalnega sredstva. Kvas nikakor ni več prišel v poštev. Pa sem pobrskala po spletu in naletela na znano ime v povezavi z peko kruha brez kvasa. Spet preblisk, jasno! Stara mama. No, na spletu nisem našla svoje stare mame, pač pa Anito Šumer in njeno Drožomanijo, na katero sem naletela že pred časom, a takrat očitno še ni bil pravi čas ali pa si ga nisem vzela. Kakorkoli, Anita me je s svojim Rudlom spomnila na kislo testo, ki ga je imela moja stara mama v svoji shrambi in iz njega pekla čudovit domač kruh. Droži!
Kaj sploh so droži? Jaz bi rekla, da še ena “žival” v naši hiši. Droži so živ organizem, ki se nenehno spreminja, raste, se včasih “kisa” in zahteva vsakodnevno pozornost. Se pravi, da je treba zanj skrbeti in mu zagotoviti mirno in varno okolje. Potrebuje tudi ljubezen in tople besede, a nam vse povrne, ko prvič prerežeš ravno prav pečen svež dišeč polnozrnat kruh.
In sem se lotila priprave droži. Dosledno sem sledila navodilom, natančno odmerjala moko in vodo, pridno mešala in štela dneve, da bom končno lahko spekla naš kruh. Prvi poizkusi so bili bolj tako -tako. Bi prej rekla, da je bil kruh podoben pepelnjaku, kot pa pravemu kruhu. Bil je precej zbit in trd, vendar sem to pripisovala dejstvu, da pečem samo s polnozrnato moko. To je bil moj cilj, ki pa se je več tednov zdel zelo oddaljen. Pa sem vmes malo pogoljufala sebe ter dodala malo mehke pirine moke. Rezultat ni bil nič boljši, morda za odtenek, a sem vztrajala. Spet sem se spomnila svoje stare mame. Pri njej je bila najbolj natančna “tehtnica” njena roka. Sem si rekla, da imam tudi jaz ta občutek in postavila kuhinjsko tehtnico nazaj na svoje mesto. Našega Puhija sem začela hraniti in zalivati čisto po občutku . Po nekaj dneh je postal res puhast in mehurčkast, tudi vonj se mu je spremenil. Zdaj je imel prijeten kiselkast vonj, malce po jabolčniku. Z veliko veselja in ljubezni sem ga vmesila v testo in čakala. Naš zdrav kruhek še nikoli prej ni tako narastel, zato smo vsi skupaj še toliko bolj na trnih pričakovali, da bo pečen. Nam se je zdel v tistem trenutku naš pravkar pečeni polnozrnati pirin kruh popoln. Najbrž si predstavljate, da nismo mogli počakati, da se ohladi in smo ga prerezali veliko prehitro, tako da je bil še malo premoker, ampak okusen kot še nikoli. Spet stara zgodba, pojedli smo skoraj polovico sveže pečenega kruha, a brez slabe vesti. To je bil naš Živ in Zdrav kruh. Zadovoljna in ponosna sem se vrgla na delo in spekla še celo vrsto polnozrnatih kruhov z dodano ječmenovo, konopljino, bučno moko in različnimi semeni. Zdaj se takšen kruh pri nas peče vsaj dvakrat na teden, ponavadi kot kilogramski hlebec, včasih kot razne štučke. Seveda pa naš Puhi Kruhnik ni gost samo v kruhu, ampak tudi v poticah, rolicah, picah in sladicah.
RECEPT ZA DROŽI
Torej bi lahko rekla ,da imamo DROŽI Z OBČUTKOM. Če bi z njimi radi ustvarjali tudi vi, se jih lahko lotite takole: Vzemite malo večji steklen kozarec s pokrovom in vanj vsujte tri zvrhane žlice polnozrnate moke. V moko počasi primešajte toliko vode, da dobite gosto zmes. Ta naj bo približno tako gosta kot testo za navaden biskvit, ki ga lahko lepo vlijemo v pekač. Pokrov na kozarec samo poveznemo in ga ne zatesnimo. Naslednje štiri dni dodajte enako količino moke in vode ter dobro premešajte, da vzdržujete želeno gostoto droži. Šesti dan so droži že lepo puhaste in mehurčkaste, njihov vonj je prijetno kiselkast, mogoče malo spominja na kislo mleko ali jabolčnik, nikakor pa ne smrdi. Zdaj jih lahko že uporabite. Vedno pa nekaj droži prihranimo in jih vzdržujemo naprej po zgornjem receptu. Če droži ne potrebujete oz. vam ostajajo, jih preprosto shranite v hladilniku in jih spet nahranite večer pred uporabo. Nikar ne obupajte, če vam prvič ne uspe, včasih imajo droži svojo voljo. Kadar se vam zdi, da so se droži skisale, vzemite dobri dve žlici teh droži in jih nahranite s svežo moko in vodo. Spet jih boste oživeli in še dolgo vas bodo razveseljevale z dobrim kruhom in celim spektrom drugih pečenih dobrot, ki si jih boste želeli ustvariti.
Če pa se vam vseeno kdaj zalomi, vam bomo z veseljem pomagali z nasvetom ali pa morda v živo na eni od naših animacijskih delavnic. Pišite nam in radi vam bomo pomagali!