VSAK DAN NEKAJ NOVEGA
NAŠA SAMOOSKRBA
Samooskrba je oskrba samega sebe, samostojna od drugih neodvisna samopreskrba s hrano. Nekako tako pravi Slovar Slovenskega Knjižnega Jezika. Že nekaj let se ukvarjamo s samooskrbo, zadnji dve leti bolj načrtovano. S tem mislim, da veliko energije vlagamo v to, da čim več hrane pridelamo ali bolje rečeno predelamo sami. Samooskrba nam pomeni tudi samooskrba svojega zdravja, vitalnosti in dobrega počutja. Samooskrbo dojemamo tudi kot oskrbovanje gospodinjstva z lokalno pridelano in predelano polnovredno hrano, ki je pridelana na okolju in naravi prijazen način.
Zavestno delo na samooskrbi se je za nas začelo nekje predlansko jesen, ko smo začeli spremljati Vrt brez prekopavanja Aljaža Plankla ter Robijev in Tjašin Vrt Obilja. Najbolj nas je zanimalo ravno sonaravno vrtnarjenje in kmetovanje in zgoraj omenjeni počno ravno to. Posnemajo naravno “gnojenje” gozda. Kar počne narava v gozdu, mi počnemo na vrtu. Se pravi, da material na vrt dodajamo in zemlje ne prekopavamo ali štihamo. To smo sicer v rastlinjaku počeli že kakšna tri, štiri leta. Predvsem zato, ker je naš rastlinjak “divje” rastišče rukole, francoske špinače, rožmarina, origana, belega pelina, drobnjaka, ameriškega slamnika, peteršilja, stebelne zelene. To vse raste skoraj brez našega posredovanja. Hočem povedati, da v celem letu ni možnosti za štihanje, ker je površina zaraščena z rastlinami ali pa zgodaj spomladi že rastejo samonikle prej omenjene rastlin`ce.
Že nekaj let smo razmišljali o samooskrbi s konopljo, še posebno zato, ker jo uporabljamo za čaje, dišavnice (tudi “naredi si sam” konopljin hidrolat smo že kuhali) in predvsem za kreme ali mazila za telo, bolje rečeno, za kožo. Ker naša zakonodaja dovoljuje najmanj 10 arov obdelovalne površine za konopljo, smo imeli manjši izziv s površino. Koliko je že 10 arov? 10 × 100 metrov. Živimo na površini 25 × 25 metrov s hišo vred, v strnjenem naselju. Kje naj najdemo površino 10 arov?
Ker beseda da besedo, smo prišli do prijaznih in velikodušnih ljudi, ki tako površino imajo in so jo pripravljeni deliti z nami, ki si želimo z zemljo delati in jo obdelovati. Tako smo skoraj čez noč postali kmetje! Juhu, dolgo sem sanjal, da imamo na domačem naslovu prijavljeno kmetijo in to se mi je po nepričakovanih poteh uresničilo. Zdaj smo kmetje s slabimi 75 ari zemlje! Kupili smo seme, njivo prijavili na ministrstvu in jo sredi septembra poželi, pridelek posušili in zdaj izdelujemo kreme in mazila iz naše sonaravno pridelane konoplje. Za lastne potrebe in potrebe naših prijateljev in znancev.
Ob njivi s konopljo smo iz travnega odkosa (s koso) in odbrankov od brananja njive, naredili še gredice za bučke, fižol, rdečo peso, repo, črno redkev in korenje. Brez prekopavanja. Vse je rastlo v obilju. Nekaj pridelka smo si bili primorani deliti z gozdnimi živalmi, predvsem srnami in srnjaki. Pa se nič ne jezimo. Toliko je naše kot je njihovo. Toliko kot mi posegamo v njihovo okolje, toliko oni posegajo v naše.
Na “gruntu” raste nekaj starih sort visokorastlih jablan, hrušk in sliv. In vse je rodilo v izobilju. Pridno smo čez celo poletje obirali robidnice in v jeseni pobirali želod, žir in kostanj. Pri hiši pa za naše vsakodnevne potrebe rastejo še maline, rdeči in črni ribez, jagode in sivke, mete, melise, ananasova meta oziroma ananasov žajbelj, žajbelj, ameriški slamnik, origano, ognjič, rabarbara, hren, vrtnice… Od sadnih dreves nas obdarjata še višnja in češnja. Trudimo se z vzgojo domačih limon in veselo pričakujemo prve plodove marelice. Pri prijateljih smo nabrali orehov in lešnikov. Letos smo s pridnim delom pri obiranju jabolk pridelali še domač jabolčni sok.
Večino zelenjave in sadja, ki ga še ne pridelamo dovolj, kupujemo na kmetijah ali pa na lokalnih tržnicah. Prav tako se k lokalnim pridelovalcem in predelovalcem zatekamo pri nakupu hladnostiskanih bučnih in oljčnih olj. Jabolčni kis zorimo sami. Polnozrnato moko in mlinske izdelke kupujemo od domače mlinarke. Med je od vaškega čebelarja. Zaenkrat v trgovskih verigah in kmetijskih trgovinah kupujemo sejtan, kakšna semena, hladnostiskano sončnično olje in občasno limone in kakšno tropsko sadje (ananas, avokado), rjavi nerefinirani sladkor. Priznam, da sem pri iskanju sončničnega olja in semen malo zaspal na udobnosti, ki jo nudi velika trgovina. Strmimo k temu, da se trgovskih verig izogibamo in se pri nakupih zatekamo k lokalnim pridelovalcem, predelovalcem in izdelovalcem. S tem spodbujamo lokalno gospodarstvo, podpiramo čisto okolje in naravo. Vzpostavljamo “staro” vez med pridelovalcem, predelovalcem hrane in potrošnikom, uporabnikom.
Sami predelamo sadne marmelade, kompote, kisle kumare in paprike, mokre zelenjavke, paradižnikovo mezgo, ajvar in še kaj se skriva v naši kleti. Imamo svojo želodkovo kavo. Pečemo polnozrnat pirin kruh z drožmi in vse vrste posladkov in poslankov s sadjem, zelenjavo, oreščki, stročnicami…
Samooskrba ni enostavna in vzame veliko časa, a če to počneš s srcem in veseljem, je ta čas vreden vsake jagode, maline, slive, višnje, češnje, jabolka, hruške, ribeza, fižola, pese, repe, korenja, paradižnika, paprike, melancana, zelja, zelene, peteršilja, kolerabice, solate, radiča, rukole, ali katere koli druge bilke, ki s hvaležnostjo vrača vso vloženo energijo s tem, da pristane v naših želodčkih.
Hvala Narava!
Si želite tudi vi postati samooskrbni? Pišite nam in z veseljem vam bomo pomagali.