VSAK DAN NEKAJ NOVEGA

RECIKLIRANJE, PONOVNA UPORABA IN POUSTVARJANJE

Recikliranje, tako “moderna” je ta beseda. Zadnja leta vse več in več. Pa res vemo kaj recikliranje sploh naj bi bilo? Ali je recikliranje, da vedno znova in znova kupujemo nove reči, stare pa recikliramo po predalčkih kot si jih je zamislil sistem? Na plastiko, steklo, papir, les, gradbene odpadke in še in še? Ali pa to, da kupujemo v trgovinah in vse naložimo v plastične vrečke, ki jih potem, seveda za lažji prenos nakupljenega spet vtaknemo kam drugam kot v še eno plastično vrečko. Po možnosti za enkratno uporabo. In potem vse te na novo pridobljene vrečke zrecikliramo na “ekoloških” otokih?

(Kaj je na teh otokih ekološkega je drugo vprašanje…) A to je recikliranje? Ali pa to, da proizvajalci zavijejo , spakirajo in zaščitijo svoje proizvode v tisoč in eno stvar, plastiko, papir, karton, gumo, tekstil… In mi potem te produkte kot pridni potrošniki kupimo (seveda, kaj pa bomo, če smo odvisni od potrošnje in njihovih trgovin – lepo so nas sprogramirali) in jih doma lepo in pričakujoče odvijemo, razvijemo, raztrgamo, zgrizemo, in po tem pridno ločimo in recikliramo po predalčkih. A to je reciklaža? Morebiti, a govorim o, mogoče, nadgradnji recikliranja, o ponovni uporabi, preobrazbi reciklajočega in ustvarjanju iz že ustvarjenega v nekaj »novega«; postajamo Frank`n`štajni; vdihujemo novo življenje.

Na koncu mavrice smo zelo naklonjeni tej zadnji vrsti recikliranja. Saj ne, da ne ločujemo naših odpadkov in jih ne odnašamo na »ekološke« otoke, seveda jih! A smo pri tem že v samem začetku zelo pozorni in se trudimo za čim manjšo produkcijo teh odpadkov. Papirnate vrečke v večini primerov uporabljamo znova in znova. Na tržnice in do kmetov, pridelovalcev in predelovalcev hodimo z leseno gajbico ali košaro ali pa vrečko za večkratno uporabo. Če je le možno, in vse večkrat je, zavračamo plastične vrečke, kakršne koli. A vrnimo se na ponovno uporabo uporabljenih predmetov in njihovo ponovno obuditev.

Naj naštejemo nekaj primerov, ki smo jih reciklirali Na koncu mavrice:

STARA GARDEROBNA OMARA:

Na bolhi smo poiskali staro, ohranjeno garderobno omaro, odšli ponjo, jo za tri tedne shranili pri prijateljih (Hvala Tanja!), ker čas za njeno preobrazbo še ni bil zrel. Potem smo jo zbrusili do osnove – se pravi do golega lesa, da je bila brez laka in barve. To smo storili s celotno površino, tako zunanjo kot notranjo. Sledilo je čiščenje z metlico in z vlažno krpo. Potem smo jo po zunanjosti naoljili, preuredili, za naše potrebe še njeno notranjost (dodali police in obešalnik) in zreciklirali “novo” omaro.

STAR NOV KAVČ:

Doma smo imeli kakšne 15 let star kavč, ki smo ga redno uporabljali, bi rekel, da skoraj vsak dan. Ker je bil že malo zja.an smo se odločali kaj narediti z njim. Nekako ni bil več tako udoben, na določenih delih že rahlo raztrgan in tudi že kakšna vzmet je popustila in že skoraj grozeče štrlela izpod usnja. Kaj storiti? Ga zavržemo ali nekoliko predelamo? In je padla ideja! En del bomo zavrgli in z njega vzeli še zelo dobro ohranjeno usnje, ven bomo vzeli vse vzmeti in jih nadomestili z spominsko peno, ki je že nekaj časa čakala na ponovno uporabo, vrata stare omare, ki smo jih shranili ob njeni odstranitvi iz stanovanja, bomo uporabili za sedalo, med lesom smo poiskali daljše kose lat, ki so ostale od izdelave kleti, usnjeni del, namenjen sedenju bomo razparali, ga malce obrnili in ponovno sešili, na pročelje kavča bomo namestili ostanke ladijskega poda za “retro” videz. In to smo storili in dobili nov star kavč.

TAPETE:

Med urejanjem našega stanovanja smo za izravnavo sten uporabili tudi mavčne plošče. Seveda je potem prišlo vprašanje: Ali beliti ali kaj ustvariti, narisati. Beliti oziroma barvati nismo hoteli, ker smo si želeli bolj umetniški pristop (čeprav je tudi barvanje in pleskanje umetnost!). Slikanje! A kaj? Kaj pa strip? Kaj če bi uporabili časopisni papir? Ja, to je to! Potem smo nekaj mesecev pridno zbirali star papir in izrezovali nam ljube ali zanimive fotografije, slike, naslove, članke, križanke, kolaže in seveda tudi stripe. Ko se je tega materiala nabralo za dobrih 6 do 7 kvadratnih metrov, smo se odločili za polaganje – to je blago rečeno – bolj gre za ustvarjanje kolaža časopisnih izrezkov, ki jih z belim lepilom lepimo na podlago, v tem primeru steno v dnevni sobi. A ja, lepilo. Kako narediti lepilo? Preprosto! Kupite najcenejšo belo moko in ji dodajte ravno toliko vode, da dobite gladko malce tekočo zmes. (Zdaj tudi veste kaj se zgodi, če jeste veliko belega kruha ali izdelkov iz bele moke. Prilepijo se vam na rit! Malo za šalo malo za res.) In tako smo dobili umetniško ustvarjeno kolaž steno, domače tapete.

MANJŠE POLICE:

Pri menjavi balkonske ograje je ostalo več lesenih, že dobro izrabljenih hrastovih desk. Seveda jih nismo mogli zavreči (kaj naj, smo pač malo hrčkasti). V kuhinji smo potrebovali kakšno polico več za nekaj zelišč, ki jih redno uporabljamo pri kuhi, za začimbe in kozarce s semeni. Naše hrčkanje se je “izplačalo”, saj smo imeli doma dovolj materiala z že rustikalnim izgledom. Vse kar smo morali storiti je bilo, da smo deske dobro zbrusili, si zamislili zasnovo za police, deske razrezali na želene mere, vse skupaj sestavili in zvijačili ter pritrdili na steno.