VSAK DAN NEKAJ NOVEGA
POLNOVREDNA SONČNA HRANA: PARADIŽNIK
Paradižnik ali rajsko jabolko ali ljubezensko jabolko ali paradajz. Nepogrešljiv sadež na vrtu in v domači kuhinji. Izvira iz petokrakega cveta, ki je največkrat rumene barve. Nosi podobnosti s srcem. Ima štiri komore, prav tako kot srce. Vrh sadeža s pecljem nudi povezavo s steblom, prav tako kot je srce povezano s telesom (aorta, vena, arterije). Paradižnik v svojih prekatih vsebuje sok in semena, kot srce s krvjo in krvničkami. Paradižnik je vsekakor srčna hrana za ožilje in kri.
Paradižnik ne izvira iz naših krajev, ampak iz Južne Amerike. Ob njegovem prihodu nekje v 16. stoletju so potreboval več kot 300 let, da je bil popolnoma sprejet kot hrana in kmalu tudi kot zdravilna rastlina oziroma zdravilni sadež. Če menite, da je paradižnik zelenjava, nič za to, važno je, da ga uživate svežega ali pa doma predelanega in shranjenega za uporabo čez celo leto. Je sorodnik krompirja, paprike, jajčevcev in tobaka.
Svež paradižnik uživamo le sezonsko in ne čez celo leto, kot to narekuje prehranska industrija in ponudba v trgovinah.
PARADIŽNIK:
- ščiti prostato,
- znižuje holesterol,
- znižuje krvni pritisk,
- varuje srce in ožilje,
- razkisljuje telo.
S paradižnikom in s snovmi, ki jih vsebuje, bi se lahko primerjali le nekateri sadeži. Tako vsebuje zelo veliko vitamina C, karotina (le tega jetra pretvorijo v vitamin A), vitamin B, vitamin E in manjše količine bakra, bora, železa, niklja, magnezija in preko 9000 ostalih naravnih snovi.
Če imate težave s prostato zaužijte več kot 10 večjih paradižnikov na teden in se čudite njegovi moči in učinkovitosti.
“Malo ljudi ve, da je v prvih povojnih letih, ko so bila živila racionirana in je znašala dnevna količina maščob le nekaj gramov, grozila ljudem cela vrsta hudih bolezni, ki izvirajo iz pomanjkanja vitaminov, kajti poglavitna količina vitamina A je vsebovana v maščobah. Da do te katastrofe ni prišlo, se je treba zahvaliti samo obilnemu pridelovanju povrtnin, predvsem špinače, korenja in paradižnika, s čimer je bila pridobljena skoraj vsa manjkajoča množina vitamina A. To dejstvo še vse premalo cenimo!” (iz knjige Zdravilne rastline in njih uporaba Richarda Wilforta) Zelo zanimiv podatek za dan današnji. Zato je pristopanje k samooskrbi tako pomembno in zato to skoraj vsakodnevno ponavljamo. Le s samooskrbo si zagotovimo zadostne količine vseh snovi, ki jih naša telesa potrebujejo za svoje naravno, zdravo, vitalno, dolgoživo delovanje.
Vrtni začetniki paradižnik največkrat nabavimo kot že vzgojeno sadiko. Bolj pogumni in izkušenejši ga sejejo (v notranjih ogrevanih prostorih že konec februarja in marca) in si tako sami vzgojijo sadike, ki v rastlinjaku najdejo prostor nekje konec aprila, še bolj v začetku maja (zaradi nizkih temperatur – ne mara temperatur nižjih od 10°C, ki jih zavrejo v rasti in razvoju), na prostem pa nekje konec maja in v juniju. Pridelek lahko pričakujemo julija pa vse do septembra, oktobra; v rastlinjakih tudi do novega leta. Če ga hladnejše temperature presenetijo pred popolno dozoritvijo, ga utrgamo in pustimo, da dozori v stanovanju ali kleti. Če želimo pospešiti njegovo zorenje, ga položimo nad jabolka.
Na koncu mavrice prakticiramo vzgojo paradižnikov iz semena, a se tega lotimo nekoliko drugače. Pozno jeseni v rastlinjak »vržemo« posamične paradižnike in zraven zapičimo paličko, kjer je zapisana vrsta. In potem čakamo na pomlad in na tople dni in še toplejše dni, ko paradižniki vzklijejo sami. Razmišljamo v smeri, da seme najbolj ve kdaj mu odgovarja in ima najboljše pogoje za svoj razvoj in rast v mogočno in zdravo rastlino. Ne more se človek boriti z vesoljno inteligenco semena, zatorej je, po našem skromnem mnenju, ta način najprimernejši za rastlino in posledično tudi za nas, njene uživalce.
Ko presajamo rastlino na vrt, jo posadimo čim globlje. Z lopatko naredimo luknjo, jo dobro zalijemo, posadimo, zasujemo in še enkrat zalijemo. Kak teden ali dva še skrbimo, da ji dodajamo vodo, potem pa pustimo, da rastlina sama poskrbi zase.
Za vzgojo paradižnika je bolj poznano še privezovanje oz. nudenje opore rastlini, čeravno v naravi ni plezalka in čisto normalno rodi sadeže.