VSAK DAN NEKAJ NOVEGA
NOV ŠILČEK
Jutro. Budilka zvoni… zvoni… zvoni… in… zaspali smo! To že postaja družinska tradicija. Redko se namreč zgodi, da ne zaspimo, ko gremo na počitnice. Pa nič hudega. Zunaj je bilo oblačno in deževno, tako da se nam ni nikamor mudilo. Tudi najmlajša se je pomirila, saj smo praktično že na poti. Zapremo še plin, ugasnemo vso nepotrebno elektriko. Ključ je že v vratih, ko pravi ena od punc: “Potrebujem nov šilček.” “Kako? Saj ga imaš!” “Ne šili najbolje in špice lomi.” Za šolo smo že nakupili…” “S tem se bomo ukvarjali, ko se vrnemo…”
Vsako leto investiramo vase s tem, da si privoščimo krajše počitnice, izlet, dogodivščino. Odločili smo se, da odidemo v Bohinj. Natančneje v Bohinjsko Češnjico. To je manjši kraj slabih 5 kilometrov od Bohinjskega jezera, vzhodno. Kako smo se znašli v Bohinjski Češnjici? Zaželeli smo si občutiti naravo na drugem koncu Slovenije. Želeli smo si, da smo čim več na Soncu, svežem zraku, v gibanju, da imamo čas zase in za drug drugega. Seveda smo imeli tudi željo po kopanju. Mogoče jezero ali reka?
Bazen ni prišel v poštev, smo ga imeli po vseh letih “bademajstrovanja” dovolj. Kar se pa hrane zadeva, jo bomo vzeli kar s seboj. Tržnice po Sloveniji so med tednom večino zaprte, nismo pa imeli namena, da bi zelenjavo in sadje iskali na kakšni izmed kmetij v okolici našega počitniškega doma. Če se kakšna znajde na naši poti, pa še bolje! S kampiranjem imamo že več letne izkušnje, tako da smo iskali nekaj drugega. Mogoče manjšo leseno hiško, kozolec, nekje na samem, ob gozdu. Kakšen potoček v bližini, pa bi bilo skoraj že “pocukrano”. Med iskanjem nam želenega ponudnika smo naleteli na apartmaje, hotele, prenočišča, hiše, če ne že vile. Bilo je tudi nekaj hišk, vendar so bile te v večini postavljene v počitniška naselja. Vse ponujeno je bilo urejeno, lično in prijazno, pa vendar našega doma na počitnicah nismo začutili. Veste tisti občutek, ko že obupaš, potem pa se pojavi. Vau, kozolec blizu Bohinja, za šest ljudi s prirejeno kuhinjo… ob gozdu… nekje na samem… brez elektrike? Ja, brez elektrike. V takem trenutku se človek hitro zave zakaj vse potrebujemo elektriko. S tem pa si tudi nismo preveč belili glave. Tiste baterije, ki jih bomo potrebovali, bomo prej napolnili in pazili na porabo. Brez elektrike. Mi smo se z mislimi že odpravljali tja nekam v bližino Bohinja, pa čeprav nismo vedeli točno kam in nikogar še nismo kontaktirali ali sploh imajo prosto in kako in kaj. Po pogovoru z lastnico, smo dobili potrdilo, da je kozolec v Bohinjski Češnjici res tisto, kar iščemo, saj je dajala občutek toplega in prijaznega človeka.
Vse smo imeli spakirano. Spalke, kakšen pripomoček za v kuhinjo, gajbico sadja, gajbico zelenjave, “filano” papriko za prvi dan, nekaj za preoblečt, vsak svojo jakno, še kakšno knjigo, strip, in to je to! Seveda smo prej poklicali. Pravzaprav še isti dan, ko smo kozolec “odkrili”. En večer pred odhodom smo se dogovorili, po prepričevanju otroka, da bi to bilo čim prej zjutraj, da odrinemo točno ob sončnem vzhodu.
Vreme je bilo mogoče res malo neugodno za potovalno raziskovanje skritih kotičkov Slovenije, ki smo ga načrtovali. A nas to ni motilo. Bili smo skupaj, se zabavali in počasi, po stranskih poteh napredovali proti Bohinju, kjer se bomo kopali, supali, se vozili s kanujem, raziskovali Bohinjsko in še in še.
V Bohinju smo se najprej sprehodili, razgledali in pregledali možnosti in dogodivščine, ki jih nudijo in kje najti aktivnosti, ki nas zanimajo. Dekleta sem na vsak način želel peljati s kanujem (ta želja je trajala že dlje časa) naokrog po jezeru. Želeli smo si pohajanja po okoliških vaseh in raziskovanje okolice Bohinjskega jezera. Po obveznem “domačem” sladoledu smo se namenili proti naši destinaciji: Kozolec pri Mini v Bohinjski Češnjici.
Preden pridemo do kozolca vam povemo še to, da smo med potjo popravljali tudi avto. Ni bilo nič strašnega, no, vsaj mi nismo tako mislili. Avto je namreč v zadnjem delu tako škripal, da je za nami gledal ves Bohinj. Pa smo hitro popravili. V manjši vaški trgovini smo kupili wd in malo “pošpricali” po škripajočem se delu in … ta-da! Avto je bil popravljen! 🙂 Dobrih 10 minut kasneje, z malo iskanja, smo našli Mino in njen kozolec.
Po začetnem spoznavanju, nam je Mina razkazala kozolec in pripadajočo “infrastrukturo” (štrbunk stranišče z pepelovim posipom, zunanji tuš na kanglo, zunanjo kuhinjo). Ko si ogledamo zunanjo kuhinjo in se odpravljamo nazaj do kozolca vpraša: “Ali morda potrebujete šilček?”
Zjutraj si je zaželela “nov” šilček in vesolje ji ga je ponudilo v prelepi Bohinjski Češnjici, pri kozolcu, napol v gozdu…