VSAK DAN NEKAJ NOVEGA

Rožiči. Že zdavnaj pozabljena hrana. Vsaj kar se mene tiče. Spomnim se, da je to včasih pri moji babici nosil Miklavž. Spomnim se, da mi rožiči nikoli niso bili všeč in jih kot živilo nikoli nisem razumel. Neke trde rjavkaste “banane” z še bolj čudnim okusom in kot kamen trdimi semeni, mogoče malo sladki, čeprav jih nisem nikoli toliko pojedel (beri odgriznil), da bi popolnoma zaužil okus in sladkost rožičev.

Od tistih babičinih Miklavževih rožičev je nekje 30, 40 let. Nanje sem pozabil dokler v FDR-ju nisem naletel nanje, si prebral zakaj so koristni, jim namenil spomin ali dva in kakšno misel v stilu: to moram zopet poskusiti, to raste pri nas, tega drevesa se spominjam, da je rastel v parku…

Veliko večino, kar ne pridelamo, predelamo in izdelamo sami nakupujemo pri lokalnih pridelovalcih, predelovalcih in izdelovalcih. In tako je prišel tudi dan, da poiščemo tudi nekoga, ki goji limone, pomaranče, skratka, agrume. Ker sem tudi udeleženec družabnega omrežja in me lokalni ponudniki v Sloveniji zanimajo, sem se pridružil skupini Samooskrba za prehransko varnost (Oskrbovalnica Posvojimo kmeta), kjer imajo skupinska naročanja pridelkov, predelkov in izdelkov od lokalnih pridelovalcev, predelovalcev in izdelovalcev. In ko je prišla nova ponudba sem jo z veseljem prebrskal in našel ponudbo za limone, pomaranče, grenivke, granatna jabolka in seveda tudi za… Za? Ja, za rožiče, vendar! A se takrat niti nisem preveč oziral nanje, ker so me bolj zanimale limone. Seveda smo jih naročili in bili nad njimi več kot zadovoljni. Čez čas smo naročili še rožiče, a ne cele, ampak v obliki moke – rožičevo moko. Dogovorimo se za dostavo ali pa prevzem, kakor kdaj. No, in smo odšli do ponudnika, pridelovalca. Ko izbiramo kaj bi vse vzeli, se pogovarjamo o tem in o čem in pridemo tudi na rožiče in da jih pri nas ni več veliko videti, da je to sredozemska rastlina, da so jo včasih uporabljali namesto kakava, da so odlični za uravnavanje prebave. Ko meni pade na misel: “Bog si ga vedi, če bi tole zrastlo pri nas?” “Ne vem. Tukaj imaš nekaj rožičev, pa poskusi.” V glavnem, se lepo zahvalimo, poračunamo in gremo domov. Kmalu po prihodu me seveda “zašmekajo” rožiči. Kaj, če bi jaz tole poskusil? Seveda sem poskusil in bili so mi odlični, sladki, hrustljavi, za tako počasno grizljanje (tudi zaradi semen, ki jih shranjujem za pomladansko setev) in uživanje za po zajtrku ali tako kakšen za po kosilu. In njihov vonj! Opojno! Pri zadnjem naročilu smo jih vzeli eno kilo. Rožičevo moko pa v Mavričini kuhinji skrbno uporabljamo za razno razne sladice in njihove dodatke, peciva in potice.