VSAK DAN NEKAJ NOVEGA

Naša zgodba o želodih je verjetno stara kot je star naš prvi obisk v gozd. Vsi se spomnimo, kako so nam bili tisti mali želodki všeč, še posebno, če so imeli klobučke ali pa smo jih našli v parih ali trisih s sprijetimi klobučki. Kakšno čudo je to bilo… Danes smo “odrasli” in so nam želodi, mogoče, samo hrana za divje prašiče.

To mišljenje se je pri nas začelo spreminjati, ko smo se začeli pogovarjat o alternativah za kavo. Zakaj bi iskali alternative za kavo? Ker je večina kave, ki nam jo ponujajo velike trgovine, sumljivih vonjev, barv, okusov in seveda tudi cen. In to je bil prvi pomislek glede kakovosti ponujenih kav, cena. 3 evre za 10 dag? In ta kava naj bi bila pridelana in obrana na drugem koncu sveta? Organsko, z minimalnimi ali ničnimi posegi v naravo? In od te kave naj bi živeli pridelovalci, kmetje, ki za pridelek skrbijo? Pomisleki, ki se začno porajati, ko se obrneš z naravo in iščeš alternative v domači, lokalni pokrajini. Tudi vonj ponujene vele trgovinske kave je čudno prežgan. Barva je bila enkrat rjavkasto črna, drugič črna kot noč in spet naslednjič rjava. Okus pa, ja, nekako se ga navadiš in ta okus pri tebi postane okus kave. Ampak kje, za tristo kosmatih medvedov, najdeš kavo pri nas, v Sloveniji, v naravi? Po vsej verjetnosti nikjer. Čeprav se zavedamo, da je mogoče vse!

Na enem od obiskov gozda nam je padlo na pamet oziroma je beseda dala besedo: domača kava! Vprašali smo se: Kaj so pili naši predniki, pra predniki? Odgovor, ki se nam je nekako organsko porodil, je bil: Žir! Na želod v tistem trenutku še pomislili nismo. Saj veste kaj je žir? Tista mala semenca, plodovi bukve, ki na prvi pogled niso nič posebnega in si jih kot otroci nismo toliko zapomnili kot recimo želod. Prihajala je jesen, gozd se je bohotil s svojimi plodovi.  Mi smo z vsem navdušenjem odšli po domačo “kavo” ali žir. Ja, našli smo ga. In to veliko. Količina je sicer stvar prepričanja, vendar, nam se je zdelo, da je bilo semenc, ki so mala kot borovnice, na tleh veliko in v košari malo. Sicer ni moglo biti drugače, če smo jih nabirali kot borovnice. Semence za semence. Ker pa v gozdu ne rastejo samo bukve ampak je v njegovi bližini tudi kakšen hrast, smo naleteli na želod. Verjetno smo ga tisti dan nabirali le zato, ker je bil večji in se je košarica hitro polnila. Z bero smo bili zadovoljni. Nabrali smo žir in za zraven še želod – ga bomo že za kaj porabili… Če ga jedo divje živali, zakaj ga ne bi tudi mi?

Izdelovanje domače “kave” se je začelo s pogledom v knjigo: Richard Willfort: Zdravilne rastline in njih uporaba. Odlična knjiga za opazovalce in okuševalce Narave.  Ker žir ni omenjen, nam je to dalo misliti za naprej… Če bi predniki kuhali kavo iz žira, bi bilo temu v omenjeni knjigi zagotovo posvečeno kakšno poglavje ali dva. Kaj zdaj? Tolman! Knjiga je v angleškem jeziku. Kako se reče žir po angleško? Acorn. Kako pa želod? Acorn? V redu… Pogledamo še v FDR in par drugih knjig o zeliščih in plodovih. Tudi tam nič. Zatečemo se še k tehnologiji in iščemo… In odkrijemo! Domača kava se pripravlja iz želoda in ne žira! V “Zdravilnih rastlinah” seveda najdemo vse o želodu in njegovi pripravi za kavo (str.: 37 – Hrast). Ker pa želod vsebuje večje količine tanina, smo se odločili, da recept malce prilagodimo. Žir pred praženjem prekuhamo. Sam postopek ni tako na ekspres, kot je napisano. Najprej smo izločili slabe, črvive in poškodovane želode. Nato smo ga olupili. V posodi smo zavreli vodo, vanjo stresli oluščene želode in po nekaj časa vodo odlili in v drugo posodo z vrelo vodo znova dodali želode. Postopek smo ponovili vsaj 5 krat. Potem smo želode na zraku osušili. V pečici smo jih pražili na 170°C slabo uro. Sledilo je še mletje. Tisti dan smo doma vsi štirje poskušali domačo želodkovo kavo. In všeč nam je bila. Juhej! Imamo domačo “kavo” iz domače hoste!!!