VSAK DAN NEKAJ NOVEGA
ZGODBA O ZDRAVEM ČLOVEKU
Kaj če moramo biti le toliko “pametni”, da se nastavljamo soncu, pijemo čisto vodo, dihamo svež zrak, odidemo na sprehod, jemo polnovredno sončno hrano, smo prijazni in ustvarjalni, gojimo zdrave medčloveške odnose in sledimo svojim strastem, da se izognemo bolezni in smo neizmerno zdravi in vitalni, dolgoživi?
Kaj, če je to res? Mar se ne bi prav vsak izmed nas odločil za takšno življenje? Mar ne bi bilo življenje lepše, za vse? Težko je verjeti, da je lahko tako enostavno, kaj ne? Težko je verjeti takšno enostavnost življenja, zdravega, vitalnega in dolgoživega življenja, ko nam vsakodnevno ponujajo nove in nove bolezni, ko nas vedno znova posiljujejo s strahom pred okužbami, ko nam govorijo, kako so naša telesa nebogljena in polna napak, ki smo jih podedovali od svojih staršev, starih staršev, prednikov. Da so naša telesa nepopolna. In to znajo početi z odliko.
Ste vedeli, da svojo resničnost ustvarjamo sami? In ravno to počno. Sprogramirajo naše misli in čustva, da je dednost resnična, da prenos virusa iz človeka na človeka zares obstaja, da ne moremo zavestno vplivati na delovanje telesnih sistemov… In kaj stori naša podzavest? Ravno to. Verjame, da je to mogoče in potem to doživimo, pravzaprav to ustvarimo, uresničimo, zmanifestiramo. Kaj, če je vso znanje uradne medicine bazirano na napačni teoriji, izpred sto, sto petdeset let? Kaj se zgodi potem?
Kaj, če vam povem, da je človeško telo najpopolnejši “stroj” kdaj koli ustvarjen s strani Narave? Da je človeško telo sposobno samozdravljenja in samoozdravitve? Le možnost mu moramo dati. Si predstavljate, da je to možno? Novodobna znanost, znanost 21. stoletja to vsekakor vedno znova potrjuje! Ne verjamete? Poguglajte, posrfajte, raziščite!
Vem, rekli boste: Kaj pa tale ve? Kje so njegove reference? Kaj je zdravnik, doktor? Ima sploh kakšno šolo? In verjetno še en kup zmerljivk in zaničevanj. Pa kaj?! Ne, nisem zdravnik, niti doktor. Ne znam diagnosticirati tisoč in ene izmišljene bolezni, poznam pa ljubezen, svetlobo, zdravje, vitalnost, dolgoživost, srečo, veselje, bogastvo, svobodo. In to si želim za vsakogar izmed vas, za vsako bitje, za vsako človeško bitje, za vso človeštvo! Znam poslušati srce, zaupati svoji intuiciji in uporabljati domišljijo. Učim se umirjati misli in s tem spoznavati svoj pravi jaz, tisti jaz, ki živi globoko v meni, globoko v vsakem izmed nas. Zaupam v zavestni dih, v zavestno dihanje. Sem človek s svobodno voljo, ki živi po 7 (sedmih) poteh mavrice.
Razumem, da je težko verjeti v samozdravilne sposobnosti človeškega telesa. In ne le verjeti, ampak se tega tudi zavedati. Meni je najbolj oči odprla zgodbica, ki sem jo slišal od Dona Tolmana. Gre pa takole: Predstavljajte si zdravega posameznika, posameznico, ki veselo hiti skozi življenje. In nenadoma, iznenada, sploh ne ve zakaj, ga zgrabi slabost. “Bru… bruh… Huh, kaj se dogaja?” Bruhanje, slabost… “Počutim se slabo… Bruh… Nič čudnega, da se ji reče slabost!” In kaj storiti zdaj? “Babi! Babica bo vedela, kaj storiti! Vseskozi pije neke mešanice čajčkov.” In tako: “Babi, slabo mi je. Že trikrat sem bruhal. Kaj naj storim?” Babi: “Kar je za ven, je za ven. Potrebuješ nekaj počitka. Ti samo pazi, da piješ dovolj vode ali pa prekuhane vode z zelišči. Po požirkih in počasi.” “Joj, babi, spet moram bruhat…” “Danes in jutri počivaj!” Kaj zdaj? Babica je povedala svoje, pa gre vseeno raje k zdravniku, ker, kje pa ima čas za dan ali dva počitka… Pa da bi mu pomagala le voda? Nemogoče! “Gospod doktor, pomagajte, slabo mi je in že od včeraj bruham!” “Takoj vam damo nekaj za boj proti slabosti! Izvolite, tele tabletke vam bodo pomagale in ustavile slabost in tudi za bruhanje bodo poskrbele in ga ustavile.” “Oh, super, gospod doktor, vi ste res super!” In res, pride iz lekarne in že: hop in tabletko lepo zalije s super naravnim sokom polnim umetnih sladkorjev, a potrjenih in odobrenih s strani prehranskih odločevalcev, ki ga je pravkar kupil v ta-isti lekarni.! Že po dobre pol ure tabletka “zagrabi”. “Uau!!! To res deluje!” …in že hiti naprej s svojim življenjem, čil in zdrav. Hvala farmacija! To je pa res hitra ozdravitev! Čez nekaj dni ali tednov pa… “Uf…, uf… Stanišče! Kje je stranišče?!” Dobi namreč drisko, bolj sofisticirano bi temu rekli diareja. “Ojojoj! Babi, babi, hitro – ker gre res zelo tekoče in hitro – kaj naj naredim?” “Nič ni hudega. Pij veliko vode, vzemi katerega izmed naravnih odvajal. Kar je za ven, je za ven!” “Uh babi, kje imam čas še za to… vse me že peče. Grem do zdravnika! …. Gospod doktor, gospod doktor, tokrat je driska…” In seveda v borbi proti bolezni dobi super čudežno tabletko proti driski. To ga tako izsuši, da kapljice vode ne spravi skozi, ampak: “Juhu! Jaz sem zdrav in šibam naprej!” V telesu se seveda dogaja cela vrsta čistilnih procesov in ker vse ne gre po načrtu, se oglasijo možgani: “Halo, telo. Kaj počnete tam spodaj? Že pred tednom smo odvajali telesna neskladja in toksine skozi usta… potem ste začeli odvajati še skozi zadnja vrata… tudi tega več ni.. Kaj se dogaja?” Telo: “Ne vemo. Nekaj ovira naše odvajanje neskladja. Najprej skozi usta in potem še skozi zadnjično odprtino. Kaj naj storimo?” “Telo, to kar v tem trenutku lahko. Vse skupaj bomo prestrukturirali v pljuča.” “V pljuča?” “Da, v pljuča. Pljuča so čudovit čistilni organ telesa. Potrebovali bomo več mesecev, a bomo uspeli! Potem bomo ustvarili kašelj in vse skupaj spljuvali skozi usta.” In res, čez nekaj mesecev… Kašljanje in pljuvanje. “Babi, babi, kaj naj storim?” “Zdaj je pravi čas, da daš svojemu telesu čas, da se pozdravi. Za 14 dni, 3 tedne se ustavi, počivaj. Pij veliko vode, še posebno prevrete vode z zelišči. Ne pozabi na med, limone in sol. Sol bo ustvarila vlažno okolje v tvojem žrelu in zato se boš lažje odkašljeval. In vse izpljuvaj ven!” “Joj, babi. Dva, tri tedne? Nimam toliko časa ležati in nič delati! Veš koliko opravkov imam… in sestankov…” Fjuh, dobro, da imamo zdravnike! Ko pride do zdravnika, mu ta po vsej verjetnosti predpiše nekaj proti kašlju… in za zraven še superca naravne bonbone odličnega okusa, ki ti izsušijo grlo, da imaš občutek kot, da si pogoltnil brusni papir. Ampak, to je super! Tehnologija najmodernejše dobe! To je odlično… Kašelj se je ustavil po dveh treh dneh in bonbončki so res dobri in cuzam jih lahko po cel dan. Zopet slišimo možgane: “So nas spet zaustavili, kaj?” Telo: “Spet! Kaj naj naredimo?” “Vse skupaj bomo pretransformirali in prestavili v največji organ kar ga imamo. Kožo! Potrebovali bomo kašno leto, leto in pol…” “Smo že začeli!”
In tako čez eno leto… “Babi, babi, poglej kaj se mi je spustilo po koži! Neki lišaji, rdečice, pikice, mozolji… na ramenu mi raste, mislim da neke vrste goba. Pomagaj!” “Trajalo bo nekaj časa, vendar naredi takole: večkrat na dan, tudi po sedem- krat se po obolelem delu kože namaži s svežim limoninim sokom in čim večkrat pojdi na sonce. Vse skupaj se bo lepo pozdravilo, boš videl.” “Ampak babi, jaz potrebujem rešitev zdaj in takoj! Poletje se začenja in … saj veš… takšen okrog hodit.. ne bo šlo. In babi, kaj nisi slišala, da je sonce škodljivo. Da se moramo braniti pred njim? Sončni žarki so škodljivi in rakotvorni… Grem do zdravnika!” Zdravnik seveda ne ve, ali pa ni čisto prepričan od kod naj bi zadeva prišla, pa vendar ima rešitve za vas. In to precej instantne! Predpiše vam neko naravno kremo v aluminijasti ali plastični tubi, ki vsebuje aluminij, a nič ne de. Ne vem kakšne naravne kreme rastejo v tubah, jaz jih še nisem videl rasti v naravi, a kaj vem jaz, saj še pol Evropskih držav nisem obiskal, kaj pa jaz vem… V glavnem, po dobrem tednu začnejo vsi ti prirastki na koži izginjati. Hu – hu! Zmaga! Premagali smo še eno bolezen! Hvala zdravniki! Hvala farmacija! Hvala za milijonske, ne, milijardne zneske namenjene razvoju zdravil! “Si videla, babi, to dela moderna medicina!”
Seveda možgani niso zadovoljni: “Halo, telo! Pa kaj ti zunaj ne vedo, da se moramo čistiti? Bruhanje, driskanje, kašljanje, glavobol, znojenje – vse to je telesno čiščenje!” “Mislimo, da tega ne vedo. Mi ustvarimo simptom, da bi nam priskočili na pomoč! Ali ni simptom signal ali znak, da se nekaj dogaja? Ne razumemo. Kaj bomo storili?” “Glede na situacijo, ki jo imamo, ko se venomer borijo proti nam in se zraven še premalo gibamo, dobimo premalo vode, a polno smeti, ki jim pravijo hrana, nimamo druge izbire kot da ustvarimo notranjo enoto za odpadke.” “Kaj?” “Kanto za smeti. Vse kar nam ni uspelo spraviti iz telesa ven, bomo zapakirali v eno samo kanto za smeti.” “Ok, a to nam bo vzelo več kot leto in pol!”
Čez dobrih 18 mesecev: “Babi, zelo slabo se počutim, grem do zdravnika.” In zdravnik je že pripravljen na boj! Ni čisto prepričan od kod ta bolezen, ne zakaj ravno vi, ampak dajmo se borit! Proti raku, proti tumorjem! Nič nas ne ustavi, tudi inteligenca naših gradnikov telesa – celic, ne. Res mislite, da vam telo želi slabo? Nas so učili in nas naučili, da uradna medicina že ve najbolje in zdravniki so tu, da nam pomagajo. In kaj naredijo? Malo gredo pikat vanj, da se prepričajo, kaj ta čudna, nerazumljiva zadeva, stvar, stvor, sploh je. Seveda mislijo, da vam s tem ne škodujejo, ali pač?! In tako po biopsiji in diagnozi (če po latinsko dia pomeni deljeno, prepolovljeno in gnosis pomeni znanje, potem ni diagnoza nič drugega kot: Smo prepričani, ampak ne čisto sigurni.) “Doktor, doktor, kaj je?” “Nažalost je tumor, a smo pripravljeni na boj. Celega vraga bomo spustili nadenj! Zraven ga bomo še izrezali, tako za sigurno!” “Hvala, doktor, hvala!” In tako po operaciji. “Doktor, ste ga? Celega?” “No, no, kar brez skrbi, okrog smo odrezali še malo zdravega tkiva, tako za vsak slučaj… za vsak slučaj pa vam predpišemo še nekaj tablet za vašo lažjo rehabilitacijo…” “Hej – hej, teli pa res obvladajo! Čez pol leta grem lahko nazaj v službo…” Čeprav ga je, z vso verjetnostjo, tudi ta pripeljala tako daleč. Stres in negativna čustva, strah in jeza, ki se vsakodnevno nabirata v vas kot čustvene molekule. In te se skladiščijo leta in leta.
Služba in krediti so del urejenih posameznikov in skupnosti. Sistema! No, in tako se telesu zopet oglasijo možgani: “Pa kaj vi počnete? Kaj delate? Kje je koš?” “Ne vemo! Izgleda pa, da je ponoči nekdo vdrl in odnesel naš koš za smeti!” “Le kdo bi storil kaj takega?” “Ne vemo! Vemo pa, da je bilo v okolici vse polno drog in narkotikov. Vse kaže, da so bili narkomani! Kaj naj naredimo?” “Ker nam zdaj že kradejo,nam ne preostane drugega, kot da naredimo več manjših košev za smeti. Vendar jih moramo dobro skriti! In vzelo nam bo od devet do petnajst mesecev. Telo moramo zaščititi…”
Človeško telo je neskončno kompleksen dragulj dovršenega oblikovanja prefinjeno prilagojenega za svoje delovanje.
Doživel sem UAU trenutek! Ko so se stvari zložile na svoje mesto. Meni je ta zgodbica o delovanju človeškega telesa odprla oči in me dodobra prebudila.
Vem, da bo kdo zgodbico razumel kot napad na zdravnike in medicinsko osebje. Ne, to ni niti približno moj namen! Spoštujem te ljudi in verjamem, da večina v svojem bistvu ljudem res želi pomagati in jih ozdraviti. Moj namen je s tabo, draga bralka, dragi bralec deliti del mojega prebuditvenega procesa, katerega del je tudi zgoraj napisana zgodba, v upanju, da na to pot stopi še kdo izmed vas, ali pa jo prebere kar tako, za kratek čas, se zraven mogoče malo nasmeje, morda celo zamisli. Lahko vas strezne in prebudi, vsekakor ni namenjena, da vas razburi ali užali.
Želim vam vse dobro, do nadaljnjega…