VSAK DAN NEKAJ NOVEGA
NOV SVET
Nekje v vsem širnem vesolju, v vsem znanem in neznanem prostoru obstaja galaksija in v tej galaksiji, za zvezdno meglico, najdemo prečudovito osončje v katerem je en samcat planet, ki pred neukim očesom skriva nekaj čudovitega in čarobnega, magičnega. In na tem enem samem samcatem planetu, izmed ostalih planetov omenjenega osončja, živi življenje. Življenje je v vsem!
Življenje je kamor pogledaš. In ne samo življenje samo. Med tem pestrim živežem živi spoštovanje. Spoštujejo se voda in ogenj, zemlja in zrak, kamen in rastline. Spoštovanje je med rastlinami, med rastlinami in živalmi. Spoštovanje je med živalmi, med živalmi in človekom. Obstaja spoštovanje med živalmi in človekom. Vsa posadka tega bisera med planeti se spoštuje, čuti in sobiva. Človek je bil sicer zadnji izmed vseh, ki je spoznal, da je ves planet eno in da med živečimi člani ni nobenih razlik. Vsi so življenje. Vsi so svetloba, vsi so ljubezen. Spoznal je, da ne veljajo zakoni močnejšega in prilagodljivejšega marveč veljajo zakoni sodelovanja in sobivanja, spoštovanja in pomoči; velja zakon simbioze vsega živega in »neživega«. Ker je glavno vodilo sodelovanje, spoštovanje in sobivanje vsi občutijo obilje in bogastvo, ki si ga nudijo med sabo, vso obilje, ki jim ga nudi Narava.
Narava povezuje in izpolnjuje njihov obstoj, ga povzdiguje, uresničuje in združuje. Ker je ona zakon, drugega ne potrebujejo. Ravnajo se po zakonih Narave. Edini zakon, ki je nad njim, je zakon Vesolja, zakon prostora. In ker med celotno posadko planeta vlada sožitje, je prostora za vse dovolj. Kdor si želi bližnjega ga ima. Kdor si želi samote, jo dobi.
Nihče ne čuti pomanjkanja. Rastline imajo dovolj prostora za svoj razvoj in rast. Živali se prosto pasejo in vzdržujejo, da se katere od rastlin preveč ne razbohotijo in prevladajo. Tudi same vzdržujejo svoje vrste v tekem številu, da preživijo. In živijo kot čutijo. Včasih se zgodi, da katere od živalskih vrst bolj posežejo po določenih rastlinah in se s tem tudi bolj razmnožijo, a se zaradi poseženega pomanjkanja rastlin tudi njihovo število kmalu zmanjša in zopet zavlada sožitje in sobivanje med njimi. Sobivajo tudi živali in človek. Edina razlika med njimi, kar se tiče prehranjevanja je, da si večino hrane človek vzgoji sam. Seveda veliko pridelkov črpa tudi iz divje rastočih rastlin. Človek skrbi, da v divje rastline posega le v tolikšni meri, da ostanejo za hrano živalim in, da ostajajo za nadaljnjo rast in razvoj.
Človek človeka spoštuje. Ni jim važno od kje kdo izvira. Ali je z gora ali z morja, s celine ali otokov, iz gozdov ali travnikov, dolin ali strmin. Eni so bolj zagoreli od drugih, eni so manjši, drugi večji. Vsi sobivajo en z drugim in so si vedno pripravljeni priskočiti na pomoč. Zavedajo se, da je vsak prišel na ta planet z svojim namenom, po iskanju svojih izkušenj in izpolnjevanju svoje svobodne volje, poti. Sočloveku dajejo prostor, ki si ga želi in ki ga za uresničitev svojih zamisli potrebuje. Seveda zaradi obilja prostora, svobode in svobodomiselnosti nihče ne čuti pomanjkanja. Za vse je dovolj! Saj eni radi vrtnarijo in kmetujejo, drugi radi ustvarjajo in gradijo, tretji obožujejo pesmi in plese, četrti razmišljajo in filozofirajo, peti počno vse od naštetega in še več, šesti so radi doma in z družino, sedmi obožujejo potovanja in spoznavajo nove ljudi, nove običaje. Vsi obožujejo svoje življenje in življenje bližnjih in daljnih. Vsi obožujejo Naravo, jo spoštujejo in varujejo. Zavedajo se, da je njihova edina odvisnost Narava. Še posebno skrb imajo za vodo. Vedo, da jih voda napaja z življenjem, da je voda vir življenja, zdravja in vitalnosti. Ne samo njihove, vendar tudi ostalega živeža na tem čudežnem in čarobnem planetu.
Nekoč, preden so spoznali, da so na tem planetu vsi eno, da ni razdvojenosti in odtujenosti, je prišel čas, ko so jim vladali ljudje, ki so mislili, da so nekaj več, da brez njih človek ne bo znal preživeti, bolje rečeno živeti. Delili so jih na rdeče in rumene, bele in črne, verne in neverne, severnjake in južnjake, vzhodnjake in zahodnjake, na elite in običajne ljudi, na zdrave in nezdrave, na odvisne in samostojne, na kmete in delavce, na javno in zasebno, na moje in tvoje, na leve in desne, celo na sredinske in na manjšino in večino. Delili so jih po čemerkoli so se spomnili. In verjemite mi, spomnili so se marsikaj. Prišlo je tako daleč, da so se ljudje začeli bati drugih ljudi, da so jih zaradi različnosti napadali, se kregali, zmerjali in kar je še podobnega. In to je trajalo tako dolgo, dokler ljudje niso sami pri sebi, vsak zase, spoznali, da so si tako zelo podobni. Spoznali so in to poznajo še danes, da ko se smejejo so veseli, da ko jočejo so žalostni, da ljubijo svoje bližnje, imajo radi življenje, obožujejo zabavo, petje in ples, so radi sproščeni, srečni in veseli. Da radi živijo življenje. Še nekaj časa so jih “delilci” poskusili deliti. Med zadnjimi poizkusi je bilo vcepljanje strahu v ljudi. Sicer so na strahu gradili leta in leta in leta, a je bil tisti zadnji vzdihljaj res višek vseh viškov. V ljudi so poskušali vliti strah do sočloveka, do bližnjega, do družinskega člana. “Delilci” so jim servirali laž za lažjo, samo da so vzdrževali svojo pomembnost in svojo nujnost, svoj pomen, ki ga v resnici ni bilo. A tudi ti so spoznali, da se njihov konec približuje in to vedno bolj.
Kmalu po tistem so ljudje spoznali resnico. Zaželeli so si jo. Potrebovali so jo in jo tudi dobili. Ene je odrešila in jih postavila na noge, jih prevzdignila in opolnomočila. Ene je podrla na tla, jih pohodila, premetala, šokirala in spremenila za naslednjih nekaj let. A tudi oni so se s pomočjo prvih vrnili v življenje življenja. Prvi, rekli so jim prebujeni, so priskočili na pomoč tudi “deliteljem” jih pozdravili njihovega pohlepa in gonje po moči nad sočlovekom. Spoznavali so, da so vsi ljudje, da imajo vsi pomanjkljivosti in napake. Spoznali so, da je mogoče vse mane in tegobe ozavestiti in premostiti, odvreči, zavreči in nadomestiti z sočutjem, skromnostjo in ljubeznijo. Kmalu, zelo kmalu so se začeli vračati k naravni poti. Vsi, res vsi so se ozrli k Naravi, ozrli so se vase, v svoje srce in dušo in prisluhnili kaj jim govorita. Spoznali so, da je takšno življenje veliko lepše, polnejše in prijaznejše do vseh. Do ljudi, živali, rastlin in v največji meri do njih samih. Ko je to spoznal zadnji izmed zadnjih, si je človeštvo zopet zaslužilo zdravo, vitalno in dolgoživo življenje.
Ker so začeli živeti z Naravo, je tudi planet poskrbel za njihovo dobrostanje. Še več, spoznali in ozavestili so, da to planet počne že od nekdaj. Verjetno se sprašujete kateri planet je to? Povem vam samo to, da ga v tem času eni poznamo bolj in drugi manj, vsi pa mu pravimo Zemlja.