VSAK DAN NEKAJ NOVEGA
NAŠ HRČEK BINCA
Naša Binca – hrček, bolj specifično sibirski hrček (Phodopus Sungorus) je vrsta hrčka iz rodu Phodopus. Velika je približno 8 centimetrov v dolžino in v višino tam nekje 4 do 5 centimetrov. Je sivo bele barve s črno črto po sredini glave pa vse preko hrbta do repa. Repek je komaj viden in je pravzaprav mini repek. Ima dva para urnih nožic, ampak res urnih. Ko se praska oziroma pri nas rečemo, da se čoha, je njena čohajoča nožica komaj vidna – Flash je počasne… 🙂 Rada je ali bolje rečeno rada hrčka, skladišči. Tako gre večino hrane, ki jo dobi, najde, odkrije skladiščena nekje globoko v njenih gnezdih. Skladišči jo po celotnem terariju, za vsak slučaj. Nikoli ne veš, kdaj bo hrane zmanjkalo… A tole ne pišem zaradi samega opisovanja in orisovanja naše Bince ampak zato, ker je ta mali hrček popolnoma spremenil, spreobrnil naša življenja, naše stanovanje, naš bivalni prostor.
Mislim, da si je mlajša hčerka želela hrčka več kot dve leti. Več krat je izrazila željo pa hrčku. Temu sem nasprotoval. Prvič, ker sem mislil, da je še premajhna, da skrbi za svojo žival, ker imeti žival je odgovornost. Drugič, ker – kam jo bomo pa dali? V nekem malem terariju ne bo. Ker je to, če se mene vpraša, mučenje. In prav tako ne bo v eni “ptičji” kletki, v plastiki. Tretjič, ker nisem vedel kako je s smradom, vonjem tega hrčka.
In tako so minevali meseci. Kmalu je od prijateljice dobila zelo iznajdljivo darilo, in sicer malega hrčka na baterije. In baterijski hrčki so prešli iz igranja z njimi do skoraj nujnega zbiranja le-teh. Od takšnih do drugačnih barv, pikic, prog in ne vem še kakšnih barvnih različic. Vsi so, normalno, dobili imena, če ne še priimke. In tako je minilo leto in minilo je še drugo. Želja po pravem, živem hrčku pa je ostajala.
Mi smo se pogovarjali o pogojih, ki bi dopuščali »vselitev« novega sostanovalca oziroma sostanovalke. Prvič, mora imeti dovolj prostora, da ima svoj mini mali pragozd. Drugič, da se ji redno čisti terarij. Tretjič, da se z njo ukvarja, bolje rečeno, se jo navaja na prisotnost ljudi. Ko smo se vsi počasi začeli strinjati s prihodom hrčice, ker to je bil pa hčerkin pogoj, da je hrčica in ne hrček, so se tudi njene želje začele izpolnjevati. Najprej je prišel terarij. Za to se moramo zahvaliti naši prijateljici, ker nam ga je poklonila. Ampak to je res terarij vseh terarijev, še posebno za malo hrčico! Potem pa so se začeli premiki po stanovanju.
Naše stanovanje ni ne vem kako veliko, ni pa tudi majhno. A vsak, ki nas je že kdaj obiskal, do prihoda hrčice, ve, da smo imeli vedno premalo prostora, da smo živeli v neki prostorski stiski, da nismo vedeli kam vse pospraviti. Tako so bile pri nas večkrat skladovnice oblačil – tistih premalih za “tavečjo” in prevelikih za “tamalo” kar v predsobi, po kotih so bile zložene stvari za ustvarjanje, v vsaki sobi nekaj malih odlagališč vsakodnevno uporabljenih stvari. V dnevni sobi je bilo sedal in sedališč za dve družini in še za prijatelje. Skratka vsega je bilo preveč ali pa stvari nikakor niso našle svojega pravega mesta. In v to naj bi prišel še velik terarij za hrčico? Me zdaj razumete, zakaj sem imel pomisleke in sem zadrževal izpolnitev želje? Mogoče ja, mogoče ne, saj ni važno. Mi smo se v vsem tem drenu odločili, da končno “tamlajši” izpolnimo željo. Bližal se je njen rojstni dan in čas je bil tapravi!
Kjer je volja, je tudi pot! Začenjal se je delati prostor. Ena omara sem, druga tja. CD-ji na to polico, TV zraven. Tale kavč gre stran, gugalniki pa ven iz stanovanja. Obrnemo še mizo in stole, tisti regal postavimo na nasprotno stran, naredimo kuhinjske omarice in odnesemo to omaro ven. Ho-hoj, zdaj pa je prostora. In večino stvari je našlo svoje mesto. Naše stanovanje je zadihalo. Naredil se je prostor za res ogromen terarij in vse je bilo nared za prihod hrčice Bince. No, ne še čisto vse! Urediti smo morali še terarij. Doma smo iz lesa naredili hišici in skrivališče, okrog hiše poiskali nekaj debelejših vej, kupili hrčje kolo. Nastal je mini mali pragozd, pravo veliko igrišče za hrčico.
In je prišla, prav na hčerkin rojstni dan. Veste kakšna radost in veselje je to bilo! Pa ne samo njeno, vsi smo bili veseli in se čudili, kaj je sposoben en mali micen hrček oziroma hrčica – vsaj tako so rekli v trgovinici z domačimi ljubljenčki… A zakaj ime Binca? Njeno celotno ime je Rubina Ramona, iz Rubina, Rubinca, po domače Binca.
Seveda nihče ni podvomil o ustreznem prepoznavanju spola dotičnega hrčka, a se je sedaj po več kot letu njenega bivanja pri nas, Na koncu mavrice, izkazalo, da je pravzaprav Binček. Pa nič zato, mi jo – ga imamo vseeno radi in skrbno skrbimo zanj. Pa še nekaj, tudi on – hrček se prav nič ne pritožuje, ker ga še kar kličemo Binca – važna je ljubezen.