VSAK DAN NEKAJ NOVEGA
VRTNARJENJE (ZAČETEK SEZONE)
Ni ravno začetek vrtnarske sezone, je pa čas, da se vam javimo z vrta Na koncu mavrice. Da vam kaj napišemo, pokažemo, orišemo. Predvsem pa predstavimo kako smo začeli letošnjo sezono, kateri izzivi so nam prišli nap(r)oti, kako smo pripravili teren, kaj smo posejali, posadili, zasadili, pojedli, delili, se veselili in učili, pokosili, pograbli in zastrli…
Za letošnji vrt na kmetiji smo imeli velike plane in jih tudi začeli izpolnjevati že konec februarja, ko smo zastavili grede, jih opleli, na nove pa položili karton. Računali smo na istega »dobavitelja« komposta kot lansko leto, a se nekako ni izšlo. Dobili smo nekaj konjskega, ne čisto predelanega, gnoja, ki smo ga kmalu razprostrli po novo nastalih gredah in upali, da se bo v dveh mesecih s pomočjo nam naklonjenega vremena (dežja in sonca, morebiti celo snega) predelal v fini kompost. Ker še vedno nismo imeli dovolj komposta sem se pri Smukovih dogovoril za 1 kubični meter šampinjonovega substrata v upanju, da bomo na ostalih gredah za zastirko uporabili le-tega. Seveda nismo predvidevali, da ne bomo na vrsti kar naslednji dan, marveč čez dober mesec dni. Ta čas smo popravili ograjo, kjer je bilo potrebno in jo še dodatno okrepili in zapolnili z vejami, ki smo jih nabrali v gozdu.
V rastlinjaku pa smo pridno kalili in vzgajali lastne sadike in rastline (čebulo, por, zelje, cvetačo, brokoli, solato, rukolo, špinačo…). Vse je pridno rastlo razen zelja in cvetače, pa tudi čebula se iz doma pridelanega semena ni najbolje obnesla. Še vedno so najbolj uspevale samonikle rastline, katere smo lansko leto pustili v cvet in v semena, ki smo sama popadala po tleh rastlinjaka in zgodaj spomladi tudi pognala (solata rubi, francoska špinača polona, peteršilj, koprive).
Odšli smo po lesne sekance, da bomo zastrli poti in to konec marca tudi storili. Kako lep je bil vrt, čeprav še ni bil ne vem kako zaraščen (solate in čebula). Po tem smo zaradi drugih obveznosti, ki smo jih sprejeli, na vrt na kmetiji, ne bi mogel reči, da pozabili, vendar kar nekaj časa nismo odšli pogledat kaj se dogaja, kako kaj raste, se razvija. To je bilo nekje začetek aprila.
Po slabem mesecu dni je zopet prišel dan, da odidemo na kmetijo in pogledamo kaj se dogaja, da posejemo krompir in grah… in, presenečenje. Vse je zelenelo! Poti, ki smo jih tako pridno in lepo zastrli ni bilo več, čebula je bila preplavljena z ovsom, ki je pognal iz konjskega komposta. Kar nekako žalostno je vse izgledalo. Pa se nismo preveč dolgo zadrževali pri takšnih mislih in smo naredili tisto kar smo prišli naredit. Posadit krompir v lanski travni odkos, ki smo ga spravili v vrste nekje 40 do 50 centimetrov na debelo in 60 – 70 centimetrov na široko. Na koncu smo naredili travni kup, kamor smo skupaj posadili krompir in grah. Grah pa posadili še na gredo. Malce smo popleli čebulo. Za poti pa smo se odločili, da jih naslednjič kar pokosimo, saj je bila zaraščenost zelo bujna.
Pri hiši smo urejali vrt, presejali kompost, ki smo ga naredili sami (slab kubik – ostalo, cel kubik – pa smo pustili, da se še malo prekuha in predela. V rastlinjaku je vse divjalo in postajalo divje. Vznikli so tudi paradižniki. Lani sem ponovil vajo preteklega leta in v pozni jeseni v rastlinjak na zemljo odvrgel različne vrste paradižnikov, jih označil in čakal kaj se bo zgodilo na pomlad. In uspelo je.
Razmišljanje glede vzgoje paradižnikov gre nekako takole: Ne more človek vedeti več od vesoljne inteligence semena samega. Seme najbolje ve kdaj je najbolj ugoden čas za vzklitev, kdaj ima najboljše pogoje za razvoj, kdaj mu je dovolj toplo, vlažno, svetlo. Nočem se preveč hvalit kako nam porata paradižnik, a očitno deluje.
Na kmetiji je s pomočjo padavin, ki smo jih čakali in dočakali dobro pognal travnik okoli vrta. Pokosili smo nekje 4 are, pustili, da se malo osuši in naredili grede za bučke, buče, paradižnike, fižol, paprike, lubenice in vse, seveda na dan za plod, posadili v otočke, kjer smo v gredice (travni odkos) naredili luknje do osnove, do prsti. Potem smo vanje za dobra dva prgišča vsuli kompost in vanj posadili vso omenjeno zelenjavo. Vse smo zalili z deževnico, ki smo jo pripeljali v kantah od doma, ker na kmetiji za enkrat nimamo vode. Čez dva dneva nam je na pomoč priskočila še narava in dodobra zalila vse skupaj.
Ja, imeli smo zelo pester začetek sezone, ki smo ga z dobro voljo in pozitivno naravnanostjo, z veseljem, kljub ne začrtani poti izpeljali. Srečni in hvaležni smo, da nam na vrtu vse uspeva in seveda, da je naš vrt Divji vrt.
Še tole: naš vrt na kmetiji se nahaja, lahko bi rekli, sredi gozda in seveda nas obiskujejo različne divje in predvsem lačne žival`ce. Ker radi vzgojeno zelenjavo tudi pojemo, ne da namesto nas to stori srnjad, nam je na uho prišel recept kako jih na preprost način odganjati. S sirnico (to je tista voda, ki ostane od priprave skute). Enostavno jo poliješ po ograji in ta vonj naj bi odganjal srnjad. Za nameček smo dobili še nekaj surove ovčje volne, ki smo jo zataknili za ograjo. Bomo videli kako bo…
