VSAK DAN NEKAJ NOVEGA
OD KOD ZNANJE (prebujanje naše DNK)
“Od kod prednikom znanje in inteligenca po naravnem samozdravljenju?” se je pred dnevi glasilo vprašanje na enem t. i. socialnem omrežju. Odlično vprašanje! Le kako so naši predniki, pra-predniki izpred tisoč in več tisoč let pred nami vedeli? Niso imeli ne knjig, ne šol, ne univerz. Niso imeli nazivov in titul in socialnih statusov. Niso imeli uradno izobraženih učiteljev. Niso bili intelektualci, znanstveniki in strokovnjaki. In so vseeno dostopali do takega znanja, ki ga ima, v našem času, le redko kdo oziroma so to res bolj izjeme na katere naletimo, če iščemo odgovor(e) na zastavljena vprašanja. V čem so se razlikovali, če pa nas v šolah učijo, kako so bili primitivni in nevedni in kako smo danes razviti in napredni?
Le kdo je primitiven? Tisti, ki odgovore išče (opazuje) v naravi in znotraj sebe ali tisti, ki odgovore išče (se jih uči) v učbenikih, knjigah, šolah, fakultetah in izven sebe? Vedite, da se pisano besedo zlahka izrabi, potvori, prilagodi, uniči, zažge. Kaj pa govorjeno? Veliko težje oziroma le z uničenjem in morjenjem ljudi, rodov, družin. Večkrat se poigravam z vprašanjem: kdo je bolj napreden: tisti, ki zna pisati ali tisti, ki pomni, si zapomni? Je že res, da je pisava ena izmed velikih napredkov človeštva in si dandanašnji brez pisane besede niti ne znamo predstavljati. Si pa lahko predstavljamo kako je bilo našim praprednikom, ki niso poznali pisave ali pa niso imeli ustreznih materialov za njihov zapis. Le kaj so storili? Verjetno so si zapomnili kar so slišali od svojih bližnjih ali pa od tujcev, ki so potovali skozi njihovo deželo. Tako so nastale zgodbe, bajke, povesti in pripovedke, pravljice, ki so se predajale iz roda v rod, od ust do ust. In naši prapredniki so bili mojstri pomnenja, mojstri spomina. Ker niso bili obremenjeni z vsemi nepomembnimi vsakodnevnimi informacijami, ki nam jih servirajo danes in smo jih deležni vse od mladih let pa do pozne starosti, so si slišano veliko lažje zapomnili (so zapolnili svojo knjižnico spominov => nekdaj so vedeli, da je človek živa knjižnica, ne samo svojih spominov ampak tudi misli in spominov njihovih prednikov in naslednikov in da vso znanje nosijo v sebi).
Danes spoznavamo zakaj so nas tako posiljevali z informacijami in podatki in kako se obnašati, kaj početi, kdaj početi, kaj je prav in kaj narobe, kdo je za in kdo je proti, kdo je naš in vaš pa njihov in od drugih, zakaj je nekaj dobro in zakaj ni in še in še in še in še in še in še. Tudi, ko smo v šoli imeli dovolj so nas še kar »filali« in nas vzgajali (zanimivo, da si tega danes niti ne upajo reči, kaj šele priznati, da vzgajajo, pa dobro vemo, da delajo ravno to) za sistem, svet in družbo, ki naj bi nas čakala, ko odrastemo. V takih in podobnih razmerah in pogojih (služba – dom, dom – služba) je prebujanje človekovih potencialov, talentov in sposobnosti zelo zahtevno. Ampak vidimo, da Narava vedno najde pot, tudi kar se tiče prebujanja notranjih sposobnosti ljudi. Seveda obstaja veliko različnih tehnik kako prebudimo zavest, zbranost, fokus, DNK… Ne bodite preveč začudeni, da, prebudimo lahko znanje in informacije, ki jih nosi naša DNK! Se sliši znanstveno fantastično? Kar naj se sliši tako. Povem vam, da pri tem vsekakor poudarjamo znanstveno, ker nas fantastika še čaka.
Zato meditirajte, zavestno dihajte, hodite v Naravo in jo opazujte, sedite pod drevo, prebirajte ljudske pravljice in pesmi, berite vede, glejte v nebo (podnevi in ponoči), ob sončnem vzhodu in zahodu strmite vanj, strmite v Luno in zvezde, strmite v daljavo, sanjarite in si domišljajte, poslušajte svoje srce, smejte se in se veselite, živite, ustvarjajte, vonjajte in občutite Naravo in njene prvine, barve, zvoke, naj vas obsije Sonce in zmoči dež, čudite se mavrici, sledite idejam, ki se vam porajajo, pozabite, pomagajte, ljubite, sočustvujte, plešite, pojte, muzicirajte, igrajte se, bodite otroci, raziskujte, darujte, prebujajte se, naučite se na novo, začnite, bodite hvaležni, bodite prvinski in divji…